Pisma soli 1

Poglobimo se v teme, ki smo jih odprli že v prejšnjem pismu; izpostavili smo
odgovornost v raziskovanju, učenju in delovanju. Ko si mlad, morda nedolžen, se
predajaü zabavi in užitkom, morda doživljaš besedo odgovornost z odporom, kot
težko breme. Ampak mi uporabljamo to besedo, da pokažemo skrb in ljubezen do
tega sveta. Ne uporabljamo te besede z namenom, da bi učencem vlivali občutke
krivde, če niso pokazali te skrbi in pozornosti. Navsezadnje, vaši starši, ki se
čutijo odgovorne za vas in želijo, da greste na 'dobre' šole in se 'dobro'
pripravite na prihodnost, se ne čutijo krive, čeprav morda čutijo razočaranje
ali nezadovoljstvo, če ne dosežete njihovih pričakovanj. Popolnoma jasno moramo
razumeti, da z besedo odgovornost ne zbujamo občutka krivde. Posebno skrb
namenjamo temu, da uporabljamo to besedo brez nesrečne teže, ki jo nosi beseda
dolžnost. Če to jasno razumemo, potem lahko uporabljamo besedo odgovornost
prosto bremena, tradicije.

Torej, v šoli ste z odgovornostjo do raziskovanja, učenja in delovanja. To je
glavni namenm izobraževanja.

V našem prejšnjem pismu smo izpostavili vprašanje: Kaj boste storili s seboj in
svojim odnosom do sveta? Kot smo videli, je učitelj odgovoren, da vam pomaga
razumeti sebe in tako tudi svet. To vprašanje smo postavili za tebe, da sam za
sebe odkriješ, kakšen je tvoj odgovor. Je izziv, na katerega moraš odgovoriti.
Začeti moraš s seboj, s spoznavanjem in razumevanjem sebe. Kaj je torej prvi
korak? Ni ljubezen? Verjetno si čutil naklonjenost, ko si bil mlad, a izgleda da
si to kvaliteto zelo hitro izgubil. Zakaj? Zaradi pritiska šole, pritiska
tekmovalnosti, pritiska, da dosežeš določeno stopnjo izobrazbe, pri čemer se
primerjaš z drugimi, morda sošolci, ki imajo do tebe nikakršen odnos? Ali ti vsi
ti pritiski ne vsilijo zaskrbljenosti s seboj? In ko postaneš zaposlen  s seboj
neizbežno izgubiš kvaliteto naklonjenosti. Zelo pomembno je, da razumete, kako
okoliščine – okolje, pritisk vaših staršev ali vaša lastna potreba po podreditvi
-, postopoma izničijo in zožijo neizmerno lepoto življenja na majhen krog
zaskrbljnosti s seboj. Če izgubite kvaliteto naklonjenosti, ko ste mladi, vaša
srca in glave o-trdijo. Zelo redko srečamo koga, ki te naklonjenosti ni 'prodal'
in jo ohranil neskvarjeno skozi vse življenje. To je prva stvar, ki jo moramo imeti.
Naklonjenost pomeni skrb, obzirnost v vsem, kar delamo – skrb v govorjenju,
oblačenju, pri jedi, v odnosu do telesa; skrb, da v delovanju ne delamo razlike
med večvrednimi in manjvrednimi, obzirnost v odnosu do soljudi. Vljudnost je
obzirnost do soljudi, in ta obzirnost je skrb, naj bo do mlajšega bratca ali
starejše sestre. Ko skrbiš, se nasilje v vseh oblikah konča in odbije od tebe –
tvoja jeza, tvoja nasprotja in napuh.  Skrb vključuje čuječnost, to je, da
opazuješ, slišiš, gledaš, se spreminjaš. O mnogo stvareh te učijo knjige, a
obstaja učenje, ki je neskončno jasno, hitro in brez sledu ignorance. Čuječnost
je občutljivost, globinsko zaznavanje, ki ga še tako široko znanje, 'večni
sopotnik' ignorance, ne more dati. To morate raziskovati, ne v knjigi, ampak se
učite s pomočjo učitelja opazovati stvari okrog sebe – kaj se dogaja v svetu;
kaj se dogaja s sošolcem; kaj se dogaja v revni vasici ali mestni četrti ali s
človekom, ki ga srečaš na poti.

Pozornost ni navada. Ni stvar, ki bi jo lahko mehanično natreniral. Je bistro
oko interesa, skrbi in občutljivosti. Občutljivosti ne moreš vaditi. Ko si mlad
si občutljiv, hiter v zaznavanju, a to usahne z 'odraščanjem'. Raziskovati moraš
sebe, morda ti bo učitelj pri tem pomagal. Če ti ne, ni pomembno, kajti tvoja
odgovornost je, da raziskuješ, kdo si in se spoznavaš. Občutenje naklonjenosti
ima svojo lastno jasnost; in ta rojeva tvoje delovanje. Morda se ti vse skupaj
zdi težko, a ni. Popolnoma smo zanemarili to stran življenja. Tako smo zaposleni
z lastno kariero, z iskanjem naših lastnih užitkov, s samopomembnostjo, da
zanemarjamo nenavadno lepoto naklonjenosti.

O dveh besedah je vredno neprestano tehtati v zavesti – obzirnost in
neobzirnost. Z obzirnostjo se lotevamo pridobivanje znanja iz knjig, učiteljev;
dvajset ali več let našega življenja posvetimo tej dejavnosti; in popolnoma
izgubimo iz obzira globlji pomen življenja samega. Obstaja zunanjost in
notranjost. Notranji svet zahteva večjo obzirnost kot zunanji. Je neodložljiva
zahteva. In ta obzirnost je v občutljivem spoznavanju tega, kar si.